Ali res hočem dobro svojemu otroku

Ali res hočem dobro svojemu otroku?

Bilo je kak mesec nazaj, ko sem odšla k frizerki, odločena, da se končno ločim od pre-dolgih las, da grem končno na paž. A nekaj je v meni govorilo, da ni še čas za to. Od vedno sem si namreč želela imeti francosko kito in v zadnji petih letih, odkar imam dolge lase, se mi želja ni izpolnila. Zakaj? Zato, ker se na to željo vedno znova spomnim samo takrat, ko že sedim na stolu pri frizerki, trdno odločena, da se poslovim od dolgih las. In moja draga frizerka, me je tudi tokrat vprašala: “Ali si res prepričana, da se posloviš od teh lepih dolgih las? Te ne bi raje pobarvala v svetlejši odtenek ali pa mogoče naredila fru fru?” In moj odgovor je bil sprejet v trenutku: “Ja, seveda, samo franze mi ostriži, da bo sprememba res opazna.” In že zvečer tistega dne sem vedela ZAKAJ imam še vedno dolge lase.

Pozno popoldan smo imeli doma prav poseben obisk. Pet sorodnikov v treh generacijah: babica, sin in tri vnukinje. Punce hodijo v 1., 4. in 9. razred. Prav posebno lepe in simpatične so vse tri. In vse tri so imele ta dan eno prav posebno skupno lastnost. Vse tri so imele kitke na glavi v stilu Kim Kardashian. Prečudovite so bile. In seveda pohvalim njihovo mamico, ne glede na to, da je ni bilo na obisku, da jim je spletla tako lepe čudovite kitke. In takrat “ta srednja” deklica, ki obiskuje 4. razred in ima eno zelo redko, a prečudovito ime Noemi (sem spremenila ime) pove, da jih je ona spletla. Začudim se na vso moč in rečem: “Pa to ni mogoče! Tako lepe kitke znaš ti plesti?! Pa sej si kot prava frizerka.” Seveda je vsa ponosna kar sijala od sreče, ponosa in zadovoljstva.

In potem sem dodala: “Veš, jaz imam od nekdaj eno srčno željo, in to je, da bi imela francosko kito na glavi. Si mi jo ti pripravljena splesti? Seveda je bila takoj za. Ni minilo 5 minut, ampak res, prisežem, mislim, da so minile 4 minute, in mojo glavo je že krasila prava francoska kita. Uauuuu, noro!!! In vsa navdušena jo pohvalim in veselo rečem, da naj razmisli o tem, da bi bila frizerka. In tisti trenutek je pogledala v tla.

Kaj bom v življenju?

In ker smo imeli na obisku še nečaka, ki obiskuje 9. razred, je kmalu prišla na vrsto tudi aktualna tema za devetošolce, in to je kam se vpisati v srednjo šolo. Pa vprašam najstarejšo Tanjo (ki sem ji spremenila ime) kam se bo vpisala. In pove, da na gimnazijo. “Zanimivo? Kako pa si sprejela to odločitev?” jo vprašam. In pove, da pač mora na gimnazijo, ker mama ne dovoli, da bi bila vizažistka, ker je preveč sposobna in pametna. In to je njej nekaj najlepšega, kar bi rada v življenju počela. Nato pa jo vprašam: “In kaj predlaga mama kaj naj bi ti v življenju počela?” In je povedala, da mama ne ve, samo zahteva, da gre naprej na gimnazijo in nato na fakulteto in naj pozabi na vizažistko. Pa drezam naprej: “Torej, če te prav razumem, bi mama želela, da si znanstvenica, strokovno usposobljena na nekem področju, mogoče odvetnica, zdravnica ali kaj podobnega?” In Tanja še enkrat odgovori, da mama ne ve, samo vizažistka pa že ne bo.

OK, gremo dalje. Pa vprašam naslednjo deklico: “Noemi, kaj si pa ti želiš postati, ko boš velika?” In ona kot iz topa izstreli, da si želi biti frizerka, a mama ne dovoli, ker je preveč sposobna in pametna, da bi bil frizerka! Uf, to pa je bil šok! In vprašam: “Kaj pa si mama želi, da bi bila ti, ko boš velika? Kaj si predstavlja, da bi bila ti?« In seveda sem poznala odgovor: “Ne vem, samo sem preveč sposobna in pametna, da bi bila frizerka.”

Kaj mama sporoča otroku?

In tako mama sporoča svojim puncam, da so sposobne in pametne, hkrati pa jim sporoča, da niso dovolj sposobne in pametne, da bi se znale pravilno odločiti zase, Kaj njim zares veliko pomeni. Hkrati pa jih tudi ne spoštuje. Da o zaupanju ne izgubljam besed. In nekega dne se bo ta ista mama čudila, zakaj je hčerke ne spoštujejo in zakaj ji ne zaupajo. Kajti spoštovanje si starš dobi tako, da svojega otroka spoštuje in verjame v njega in njegove odločitve. In s tem, ko otroka ščitimo na tak način, mu pravzaprav samo škodimo. Ker mu odvzemamo občutek odgovornosti, večje samozavesti in boljše samopodobe kot tudi zaupanja samemu sebi.

In v tistem trenutku sem se spomnila svoje mame, ki mi je v osnovnošolskih in dijaških letih vedno znova svetovala, in to seveda zelo dobronamerno, da naj grem za zdravnico, za odvetnico ali pa ekonomijo študirat, ker da je tam denar. In neštetokrat ponovila, da če bi bila ona še enkrat mlada, bi bila zdravnica in kako zelo si je vedno v življenju želela, da bi bil vsaj eden od njenih otrok zdravnik. “Pa na srečo ni”, pravim jaz. Brat je sledil svoji viziji, sama pa sem na srečo tudi poslušala glas v sebi, ki mi je pravil, da naj grem kamorkoli drugam, samo za zdravnico ne. Zakaj? Zato, ker sem, odkar pomnim, omedlevala in “padala” skupaj samo ob pogledu na kri. Vsakič znova.

In ko so pred leti šivali sina na izolski urgenci, ker se je hudo poškodoval, zaradi poškodbe pri padcu iz pomola, so zdravniki na sosednji postelji mene oživljali, ker sem “zlezla skupaj”,  medtem ko je on spremljal svojo lastno mini operacijo.

Zato sem vsakič znova tako žalostna in zaskrbljena, ko slišim, kako starši frustrirajo svoje otroke, ker sami niso imeli moči in poguma, da bi uresničili svoje želje, ko v svojih otrocih vidijo potencial, da uresničijo to, kar oni niso, in ko vidim, da želijo, da otroci zaživijo njihove sanje, ker sami tega niso bili zmožni in sposobni narediti.

A vsak človek je diamant. Vsak otrok je diamant. In vsak človek ima neomejeni potencial, da živi svoje sanje, da živi svoje življenje in uresniči svoje poslanstvo. Vsak ima vso moč in sposobnost, da to naredi, a le in samo, če sledi svojemu SRCU!

In to, da deklica v 4. razredu točno ve kaj hoče, to je res nekaj čudovitega. In takega otroka je treba samo spodbujati, da uresniči te svoje sanje. Kajti le tako bo srečna in zadovoljna, predvsem pa izpolnjena. In ko bomo vsi sledili svojemu srcu in na tem svetu delali stvari, ki nas veselijo, bo zavladala povsem drugačna energija. Takrat bo pravi raj na Zemlji.

Verjamem, da  mama teh treh deklic želi svojim hčeram vse dobro, da bi bile dobro preskrbljene tudi na materialnem nivoju, kar bi jim verjetno omogočal tudi poklic, ki naj bi ga pridobile po končani fakulteti. Kot naj bi meni to omogočal poklic zdravnika ali pa odvetnika, po mnenju moje mame. A poznamo tudi zdravnike, ki morajo dolga leta delati brez plačila in takšne, ki sploh ne dobijo zaposlitve. In prav tako je na trgu kopica diplomiranih pravnikov, ki niso našli delovnega mesta. In še več diplomiranih ekonomistov.

In na drugi strani je kup frizerk, ki imajo svoje salone, in ki v svojem delu uživajo in vsak dan znova ustvarjajo in kreirajo. In navdihuje jih tudi občutek, da delajo dobro, da so koristne, da lepšajo življenje svojim strankam, da stranke uživajo, ko jih negujejo, da jim pomagajo rešiti marsikateri izziv in tudi to, da svoje stranke poslušajo. In za to so dobro nagrajene. To je dejstvo. In sama si ne predstavljam življenja brez moje frizerke! Eno bolj sposobnih, razgledanih in pametnih bitij.

Kajti tiste frizerke, ki imajo vsaj še malo poslovne žilice, svojim strankam prodajo še dodatno storitev ali izdelek in jim tako olajšajo ali polepšajo življenje. In stranke so jim za to hvaležne.  Tako kot iznajdljive cvetličarke ne ponujajo svojim strankam samo šopke in zavijanje daril, ampak tudi sveče, ikebane, razne namizne in hišne okraske, iznajdljiva darila in celo copate sem videla pri eni od njih. In jih tudi  kupila.

Tako tudi sama včasih z veseljem kupim kak serum ali nov izdelek, ki mi ga priporoča moja frizerka, če opazi, da se mojim konicam nič kaj dobrega ne piše, če ne bo dodatne nege. In oblikuje mi tudi obrvi. Včasih grem k njej na make up ali samo po nasvet. In ne nazadnje,  frizura + make up pa = 40 evrov. Za dobro uro dela. Kar ni malo. Koliko zasluži pa znanstvenik? Pa saj to sploh ni pomembno. Če znamo upravljati z majhno količino denarja, naša finančna situacija ni nikoli problem. In moja frizerka ima to področje zelo dobro urejeno.

Zato je tudi uspešna. Kot tudi zato, ker uživa v svojem poslanstvu. In hvaležna sem, da sem lahko njena stranka.

In ko samo pomislim, da bi lahko nekoč mladi sestrici  uživali v svojem delu, če bi združili svoje  moči in sposobnosti, frizerka in vizažistka, kaj lepšega!  Uau, in k temu bi dodali samo še veščine, ki jih je treba poznati v poslu: marketingu, prodaja in vodenje, in bi zmagali. In s srčnostjo, ki jo obe imata, bi bila to popolna formula za uspeh, če bi imeli svoj salon.

In pravo miselnost. Brez tega pa danes nikjer ne gre. A žal, je doma ne bosta dobili. Mama bo vztrajala, da ve kaj je njuna prava pot. In priznam, tudi mene je stiskalo v želodcu, ko je moj sin v drugem razredu vztrajno ponavljal, da bo vlakovni odpravnik, ker je to nekako že v njegovih genih. In, ko sem ga opazovala kako z veseljem skače naokrog z rdečo čepico na glavi, zeleno kravato okoli vratu, piščalko v ustih in z loparčkom v roki, sem se borila sama s sabo, a sem ga spodbujala. Vsak dan sem mu rekla, da vem, da bo najboljši vlakovni odpravnik. In vlaki bodo tako veseli, ko bodo zaslišali njegov žvižg za odhod na postaji. A življenje prinaša nova spoznanja, nove želje in nove sanje…

Kakšne so sanje in kam peljejo?

Zato sem mnenja, da je treba otroke spodbujati, da sledijo svojemu srcu, kajti le tako bodo srečni. In če jih bomo starši spodbujali in pravilno usmerjali, v miselnosti, da je nemogoče mogoče, kar tudi je, potem bodo res srečni.

In samo  pomislite, da nekega dne pride vaš otrok domov, z idejo: “Mama, jaz bom naredil socialno omrežje, kjer bodo lahko vsi ljudje povezani, kjer bom lahko celemu svetu poslal informacijo v stotinki sekunde, in na koncu bo to še zabavno, ker se bomo zaradi ene objave  smejali ves dan.” Kaj bi mu rekli, da ni mogoče, da bo to naredil, da naj gre raje študirat karkoli pač že in naj si najde pravo službo, ker je pameten in sposoben? Ali bi rekli: “To sin, samo pojdi v akcijo in naredi to!”  Kot je to mogoče nekoč  rekla mama Marku Zuckerberg.

In če bi mamo teh deklic vprašala ali želi, da bodo njene hčerke srečne ali nesrečne diplomirane magistrice in doktorice, upam, da bi bil odgovor pravi. Pravzaprav so lahko tudi frizerke z diplomo ali magisterijem, samo naj opravljajo poklic, ki jih veseli in izpolnjuje. Moja mami vztraja na tem, da bi bila srečna, če bi bila jaz zdravnica ali pa vsaj dipl.ing. česarkoli. A jaz sem srečna. In hvaležna, da je nisem poslušala. Zato nisem zdravnica.

In ker pač ne morem iz svoje kože, sem mali deklici, ko smo se poslavljali, zašepetala na uho: “Noemi, verjemi, da ti tvoja mama želi vse najboljše v življenju, ker te ima rada. Ampak, Noemi, prosim te, poslušaj svoje srce in sledi svojim sanjam. Zberi pogum in bodi odločna v življenju. Povej kaj hočeš in to tudi uresniči! Jaz verjamem, da ti bo uspelo postati frizerka. In ti boš najboljša frizerka v mestu.”

In upam na čudež, ki se bo zgodil. Na čudež, da bo čez pet let, ko bo Noemi v 9. razredu in se bo odločala na katero srednjo šolo se bo vpisala, da bo slišala od svoje mame tole: “Bravo Noemi, ponosna sem nate. Da si se odločila, da boš sledila svojemu srcu, da boš prevzela nase odgovornost zase in za svoje življenje. Zaupam ti in verjamem, da ti bo uspelo uresničiti vse svoje sanje. Želim ti vse lepo na tvoji poklicni poti. Vem, da boš uspešna.”

Nikoli ne bom pozabila iskric in hvaležnosti v njenih očeh. Vem, da se jo je dotaknilo in mogoče res zbere pogum in sledi svojemu srcu. In sedaj tudi jaz vidim kaj je bil smisel tega, da še vedno nimam frizure na paž.